“Za marsikatero nosečnico je najbolj verodostojna referenca internet, tako imenovane dule pa alfa in omega.”
Nedavno so v avli Kliničnega centra Ljubljana ob stoletnici ljubljanske porodnišnice otvorili razstavo o zgodovini babištva na Slovenskem. O dogodku se je razpisalo Delo.
Seveda ni problematično, da je Delo objavilo članek o razstavi o babištvu – v resnici je super, da ta razstava in članki o njej obstajajo in se širijo. Vseeno pa dotičnemu članku lahko očitamo pomanjkanje fokusa oziroma preveliko število in razpršenost poudarkov. Ali članek govori o razstavi, o samem babištvu, morda o (ne)varnih porodih ali pa – o dulah?
Četudi to verjetno ni bil avtoričin prvotni namen, se skozi članek vleče rdeča nit tematike dul, ki jih članek in intervjuvana babica v njem obravnavata z zajetno mero cinizma. Ta nas nagovori že v naslovu – Namesto zdravnika google, namesto babice dula. Naslov članka nam sporoča: noseče osebe ne zaupajo več medicini in so se zatekle drugam, k strašljivemu internetu in čarovniškim dulam.
Domnevamo lahko, da je dul danes več kot včasih, predvsem v smislu poklica oziroma plačanega dela, saj je v preteklosti porod sicer pogosto potekal ob spremstvu žensk, a je običajno šlo za pripadnice bližnje skupnosti, denimo mame, tete, sorodnice. Poklic dule v zadnjem času res pridobiva na prepoznavnosti, besede in priporočila na družbenih omrežjih tečejo hitreje, delno pa lahko dvig priljubljenosti pripišemo tudi prej omenjenemu spletnemu iskalniku, kjer je danes dostopnih mnogo več – drži, tako nepreverjenih kot zanesljivih – informacij, kot jih je bilo nekoč.
Razlogi za to, da si nekdo omisli dulo, so mnogi, raznoliki in predvsem individualni. Pogosto izvirajo ravno iz tega, da ima pretekle slabe izkušnje z babicami_čarji in zdravnicami_ki ter porodniškim sistemom. To je sistem, v katerem je del kadra podplačan in izgorel, pritiski in zahteve po časovni učinkovitosti porodov tudi nanje prihajajo od zgoraj. Sistem je visoko medikaliziran in uniformiran, hkrati pa ob vztrajanju pri rutinah in optimizaciji časa ne dopušča veliko možnosti za individualno obravnavo.
V porodnem sistemu so preslišanje dvomov in skrbi oseb, ki rojevajo, pomanjkanje individualne pozornosti med porodom ter izpostavljenost nenadnim postopkom, ki se odvijajo brez njihovega razumevanja in privoljenja, (pre)pogoste izkušnje. Včasih zaposleni_e v porodnišnicah njihove porodne želje preprosto preslišijo, drugič jih ne upoštevajo, pogosto pa jih tudi zasmehujejo.
Na to nakaže tudi intervju s porodno babico v omenjenem članku. Ta izpostavi dva primera, v katerih osebe, ki rojevajo, s t. i. google znanostjo poskušajo dokazati, da so pametnejše od medicinskega osebja. Prvi tak primer je prerez popkovine.
“Nemalokrat slišimo vprašanje, ali sploh vemo, kdaj je treba prerezati popkovino.”
Prerez popkovine je del tretje faze poroda, ki sledi porodu otroka, a se običajno zgodi pred porodom placente. Rutine in prakse v zvezi s prerezom popkovine se razlikujejo med porodnišnicami, a pogosto se prerez popkovine zgodi nemudoma po porodu otroka. Gre za eno izmed rutin, ki jo osebe v porodnem sistemu pogosto preizprašujejo. Znanstveno je namreč dokazano, da zakasnel prerez popkovine, ki se opravi vsaj nekaj minut – ne nemudoma – po porodu, pri novorojenčku rezultira v višjem hemoglobinu in zalogah železa v krvi, čakanje s prerezom vsaj nekaj minut pa priporoča tudi Svetovna zdravstvena organizacija. Obenem si osebe po porodu pogosto želijo nekaj nemotenega časa brez nepotrebnih intervencij, a je zlata ura pogosto polna motenj.
Drugi primer, ki je v članku zasmehljivo izpostavljen, je želja po uporabi pripomočkov med porodom:
“Ko tik pred zdajci pridejo v porodno sobo, bi pa sedele na žogi ali počele ne vem kaj, ker so si tako zamislile.”
Tako kot korist zakasnjenega prereza popkovine, je znanstveno dokazana tudi korist uporabe porodne žoge med porodom. Osebe, ki, opremljene z znanjem o uporabi žoge med porodom, to med porodom uporabljajo, poročajo o nižji stopnji bolečine, imajo krajšo prvo fazo poroda, manjkrat prejmejo epiduralno anestezijo in imajo manj carskih rezov.
Onkraj tega, da je zaničevalen ton ob izraženih porodnih željah nesprejemljiv, saj bi moralo biti porodno okolje varno in prijetno, vidimo, da (nekatere) porodnišnice mejo sprejemljivega potegnejo že veliko pred znanstvenimi dokazi. Ne moremo zagotovo trditi, zakaj je temu tako, verjetno pa ne bi veliko zgrešili, če bi s prstom pokazali na optimizacijo poroda, varčevanje s časom in popolno priseganje na rutine.
Marsikateri, v naših porodnišnicah še vedno pogosto rutinski postopek, kot je npr. britje spolovila osebe, ki rojeva, nima nobene medicinske utemeljitve, v kompleksnem sosledju ritualiziranih postopkov, ki spremljajo porod, pa ima vlogo zgolj v tem, da porod konstruira kot medicinski fenomen. Porod je resda biološko dejstvo, a kot vsako drugo biološko dejstvo, tudi njega določa in definira – kultura. Za zahodne kulture je značilna velika medikalizacija nosečnosti in rojevanja, ki seveda ima pozitivne učinke na smrtnost novorojenčkov in oseb, ki rojevajo, vendar pa se ta prevlada medicine nad nosečnostjo in rojevanje kaže tudi v primerih, ko medicinske intervencije niso potrebne ali zaželene, ko vse poteka brez zapletov ali pa, ko želje osebe, ki rojeva, nasprotujejo ustaljenemu redu v tej ali oni porodni sobi. Požirek izotonične pijače po dvanajstih urah popadkov? Nezaslišano! Obrat na bok med popadki? Ne bo šlo! Porodni bazen? Pa kaj še!
Problematično je torej, da so osebe v porodnišnicah deležne obsojanja in nesprejemanja njihovih porodnih želja. Pomembno je namreč poudariti, da imamo vsi, tudi kot pacientke_i, telesno avtonomijo, ki jo mora zdravstveni sistem spoštovati, predvsem pa lahko kakršnokoli intervencijo in posege zavrnemo, našo odločitev pa mora zdravstveno osebje spoštovati. Ena takih odločitev je tudi odločitev za dulo. Vsaka oseba ima pravico, da se sama odloči, koga želi pri svojem porodu in ima svobodo, da se za porodne spremljevalke_ce odloči na podlagi svojih potreb, želja in preferenc.
Če se vrnemo k začetku tega zapisa, k čarovniškim dulam, ki so tako negativno prikazane v Delovem članku, pa menim, da je pomembno izpostaviti še nekaj, in sicer, da bi bilo sodelovanje med dulami in babicami_čarji v popolnem svetu nekaj popolnoma normalnega in komplementarnega. Dule imajo namreč vlogo, da osebe med porodom čustveno in telesno podpirajo – z namenom, da bi porod potekal čim bolj nemoteno, varno, po njihovih pričakovanjih in željah ter pogosto s ciljem, da bi porod potekal s čim manj nepotrebnimi intervencijami. Predstavljamo si lahko, da večina babic_čarjev stopi na svojo poklicno pot z enakimi ali vsaj podobnimi cilji in da bi marsikdaj lahko svoje delo opravili bolje, če bi nekatere vidike podpore osebam, ki rojevajo, lahko prevzele dule.
A v sistemu, v katerem se porodi odvijajo trenutno, v sistemu, ki je porod izrazito medikaliziral, dule pogosto delujemo kot korektiv, kot nekdo, ki o praksah, ki niso nujno medicinsko potrebne, opozarjamo tako osebe, s katerimi sodelujemo, kot medicinsko osebje – ko je to ustrezno ali primerno. Obenem pa se moramo tudi dule neprestano korigirati pri pretirani romantizaciji poroda brez (medicinskih) intervencij, ki pa so, če so izvedene na pravem mestu in v pravem času, konsenzualno in spoštljivo, ne le primerne, ampak nujne.
***
Na članek v Delu se je odzvalo tudi združenje Moja dula, znotraj katerega se certificiram, pod njega pa so se podpisale vse vanj vključene dule. Več: Javni odgovor na objavo v Dnevniku Delo